Bivak. Že samo ta beseda je za nekatere dovolj, da jih zmrazi do kosti. Naporna hoja po soncu ali po dežju, prešvicane obleke, smrdljive nogavice, žulji in divje nočne živali - in to so le nekatere mučne reči, ki nas spremljajo na bivakiranju. Pa vendar, je to res tako mučna izkušnja?

Po pričevanju udeležencev zletnega bivaka je bil le-ta vse prej kot mučna obvezna aktivnost vsakega taborjenja. Bivak se je pričel na sedmih lokacijah v širši okolici velenjske kotline. Že prvi dan so se lahko udeležili različnih organiziranih aktivnosti, kjer so jih pričakali člani prostovoljnega osebja. Med tiste najbolj obiskane zagotovo sodijo zorbing oz. mehurčkanje, supanje, fotografiranje, escape šotor, preslikave; seveda pa to niso bile edine že organizirane dejavnosti.

 

Poleg tega pa si je kar nekaj ekip bivak popestrilo in začinilo po svojem okusu. Za to so poskrbela predvsem kopanja v jezerih, obiski ribnikov in večerje na žaru, ki so vključevale čevapčiče, sir, bučke in koruzo. Sama hoja je bila sicer naporna, vendar si je veliko vodov našlo prevoz - nekateri so poiskali prevoz s kombijem, nekateri so se na pot podali z lokalnimi avtobusi, spet drugi pa so del poti prepotovali z vlakom. Tisti, najbolj iznajdljivi, pa so se spomnili na svojo babico s Štajerske in kar pri njej prebili noč.

 

Bivak je bil torej zares pester in vsekakor ne mukotrpen, kakršnega si bi povprečen najstnik zamislil. Vsi vodi so brez večjih komplikacij uspešno prispeli na cilj, zato naj se Zlet na tabornem prostoru prične!

 

Pomagajo nam